COMENIUS IZMENJAVA V LAPORJU, april 2015
Ta teden je za našo šolo zelo poseben. V goste smo namreč dobili 15 učencev in 6 učiteljev iz Poljske, Portugalske in Nemčije. Le-ti se udeležujejo zadnje izmed izmenjav v 2-letnem projektu, v katerega je vključena naša šola. Današnji dan je bil namnjen predvsem navezovanju stikov, spoznavanju s šolo ter okolico. Gostom pa smo pripravili tudi krajši kulturni program. Učenci so se 3 šolske ure družili s svojimi gostitelji tudi v času pouka, popoldne pa sledi družabno srečanje. V prihodnjih dneh si bodo gostje skupaj z našimi učenci gostitelji ogledali še Slovensko Bistrico, Ptuj, Maribor, Ljubljano, Škocjanske jame in še bi lahko naštevali. Teden, ki je pred nami, bo torej še zelo zanimiv in prijeten, zato se ga vsi že zelo veselimo!
Comenius dobrodošlica, Comenius pouk, Comenius prispevek za TV Maribor, Comenius druženje na kmetiji Aksentijevič
Drugi dan skupnega druženja. Učenci, tako slovenski kot poljski, nemški in portugalski, so v šolo prišli nasmejani, čeprav so komaj čakali, da se srečajo s svojimi prijatelji iz svojih šol, da končno spregovorijo v lastnem jeziku, kajti celodnevno govorjenje v angleščini je vendarle naporno.
Za dobrodošlico smo jih povabili v Šilihovo dvorano, kjer smo jim pripravili krajši kulturni program. Učenci so v angleškem jeziku predstavili večje projekte in nekatere interesne dejavnosti šole, folklorna skupina je predstavila slovensko ljudsko izročilo, otroci vrtca so jim pokazali, da so že naredili prve korake v angleški jezik, pevski zbor jih je navdušil s skladbo Mama Mia, šolski bend pa jih je napolnil z rokovsko energijo.
Nato so mladi gostje prisostvovali pri pouku. Pravijo, da je drugačen od njihovega, a ni mi čisto jasno, če zato, ker so bolj malo razumeli, ali zato, ker je po mnenju učenke iz Nemčije bolj dinamičen in sproščen v primerjavi z njihovim.
Med poukom jih je zmotila tričlanska ekipa iz TV Maribor, ki je želela posneti celoten utrip Comenius druženja. Pouk in druženje v parku so posneli, manjkali pa so posnetki drugih aktivnosti. Nekaj učencev smo zato odpeljali na kmetijo Aksentijevič, kamor smo bili sicer namenjeni v popoldanskih urah. Zadržanost pred kamero se je hitro razpihnila, saj nihče ni želel ostati na šoli. Kamera je naredila svoje, kar je razvidno s posnetka (http://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174330257).
Po pouku je sledil s soncem obsijan potep po Laporju, mimo za Slovenijo značilnega kozolca, mimo čebelnjaka, vse do kmetije Aksentijevič. Tokrat jih nismo presenetili. Pričakala nas je cela družina, tri generacije, ki so nam pokazale, kako pomembno je učenje mlajše generacije od starejše in sprejemanje mladih norosti s strani starejših. Ena babica je že ob 4. zjutraj pričela s peko kruha, druga babica pa je poskrbela za sladokusce s pravo domačo gibanico.
Pokazali so nam hleve, v katerih domuje več kot 170 krav, in kokošnjak, ki ga vsake tri tedne selijo, da imajo kokoške vedno na voljo dovolj sveže trave. Največje pozornosti vseh nas pa so bili deležni konji, rjavi elegantneži, ki so vsakega od nas popeljali na svojem hrbtu na ogled kmetije z višine. Nekateri učenci in učitelji so se tega seveda bali, vendar so po velikem prigovarjanju vsi premagali strah. Pri skoku na konjski hrbet so nekateri potrebovali pomoč štirih dodatnih rok – še en dokaz več, da s skupnimi močmi zmoremo več.
Druženje je potekalo sprva nad hlevom konj, kjer imajo posebno sobo s krušno pečjo, v kateri so se pod budnim očesom gospodarjevega brata pekle pice. Če so pice pritegnile predvsem otroke, smo bili učitelji bolj navdušeni nad bunko in drugimi doma izdelanimi dobrotami, ki smo jih dodobra podmazali z zaseko in čebulo. Po nadvse obilni malici smo nadaljevali z ježo konj, sosedom na pomoč pa je priskočila še družina Florjančič, ki je goste na ogled laporskih gričev popeljala s kočijo.
Druženje je trajalo do večera, bi pa še dlje, če ne bi učitelji slovenskih učencev prisilili, da so poklicali svoje starše, naj pridejo po njih. A kaj, ko smo učitelji naslednji dan izvedeli, da so učenci, ko so prišli domov, šli na novo druženje in da od nadvse potrebnega počitka, ki bi ga potrebovali za strokovno ekskurzijo v Ljubljano in Škocjanske jame, ni bilo kaj dosti.
Hvala družini Aksentijevič za zares topel sprejem, za izjemno pogostitev in za vse njihove korake, ki so jih naredili, ko smo mi uživali na konjih. Hvala tudi družini Florjančič za vožnjo s kočijo.
IZMENJAVA V NEMČIJI, oktober 2015
V nedeljo 12. oktobra smo učenci 8. in 9. razreda odšli v Nemčijo v okviru projekta Comenius. Spremljale so nas učiteljice Natalija Koprivnik, Ana Meglič, Aleksandra Jesenek in učitelj Igor Vanček. Okoli enih smo se izpred naše šole odpeljali novim pustolovščinam naproti. Pot je bila zelo dolga, ampak mi smo si krajšali čas s poslušanjem glasbe in gledanjem filmov. Vozili smo se osem ur. V Kelheim smo prispeli okoli 21. ure. Bivali smo v hostlu, kjer smo si sobo delili s poljskimi prijatelji. Naslednji dan smo obiskali gimnazijo v Kelheimu, kjer nas je pozdravil podravnatelj. Skupaj smo pozirali novinarki lokalnega časopisa. Spoznali smo tudi nemške in portugalske prijatelje. Razdelili smo se v mešane skupine in pod vodstvom naših nemških gostiteljic začeli spoznavati mesto Kelheim.
Tudi mi smo postali turistični vodniki ob obisku rimskega naselja, ki je pod UNESCOVO zaščito. V mešanih skupinah smo se v angleščini pripravili za snemanje.
Med našim obiskom v Nemčiji so nas gostitelji razvajali z dobro hrano in nam pokazali lepote Bavarske. Obiskali smo spomenik zmage, se vozili po Donavi z ladjo, si ogledali samostan, zelo zanimivo pivovarno, podzemno jamo.
Zelo nam je bila všeč predstava o prazgodovinskem človeku. Najprej so nam prikazali met loka. Pri tem je bil zelo uspešen naš Tilen.
Po obisku planetarija, kjer so nas ‘za popestritev’ napadle še ose, smo si ob tabornem ognju pekli kruhke, navite na palico. Zaigrali smo na mojo kitaro in peli pesmi vseh držav. Bilo je zelo lepo.
Všeč nam je bila tudi grajska predstava z različnimi pticami ujedami – jastrebi, orli…. Bilo je zelo zanimivo, včasih nas je bilo tudi malce strah.
Zadnji večer smo se zbrali na mednarodnem večeru v našem hostlu. Prinesli smo tradicionalno hrano in pijačo vseh narodov. Peli smo pesmi, se igrali igre, klepetali in uživali.
V petek smo bili malo žalostni, saj smo vedeli, da se z nekaterimi zadnjič vidimo. Poslovili smo se in si obljubili, da ohranimo stike preko facebooka in po mailu.
Veselimo se, da nas bodo v mesecu aprilu 2015obiskali prijatelji iz Nemčije, Portugalske in Poljske. Pri nas, v Laporju, jim bo zagotovo prijetno.
Katja, Neven, Tilen, Jurij, Nuša, Tajda, Mitja, Hana, Katarina, Uroš
IZMENJAVA NA POLJSKEM, april 2014
Deset učencev in štirje učitelji iz OŠ Gustava Šiliha Laporje smo se v času od 5. do 12. aprila 2014 v okviru projekta Comenius šolska partnerstva udeležili mednarodnega srečanja na Poljskem. Obiskali smo Poljsko partnersko šolo v Wyszogrodu, ki se nahaja ob najdaljši poljski reki Visli in leži severozahodno od glavnega mesta Varšave.
Ogledali smo si tudi dve večji mesti, Varšavo in Torunj. Obe sta na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine in predstavljata mojstrovini človeških ustvarjalnih genijev.
Učenci so kot najstniški vodiči predstavili kulturne znamenitosti kraja Torunj. Pri predstavitvah so sodelovali z ostalimi učenci iz Poljske, Portugalske in Nemčije.
Vtisi iz izmenjave na Poljskem, ki smo se je udeležili aprila 2014 so zbrani v e-knjigi
IZMENJAVA NA MADEIRI, oktober 2013
Gostovanja sta se udeležila Vid Žist in Iza Sevšek.
Vtisi iz Madeire
Na Madeiro smo se odpravili 6. oktobra 2013 iz letališča v Gradcu. Na letališču smo se poslovili od staršev in odšli na prvo od treh letal. Pred sabo smo imeli eno uro lepe vožnje do Münchna. Naslednji let do Lizbone je trajal dobri dve uri, malo utrujeni in polni pričakovanj smo v Lizboni vstopili še na tretje letalo, ki nas je dobri dve uri preko Atlantika popeljalo na letališče Funchal na Madeiri. Za nami je bil cel dan potovanja in na Madeiri so nas pričakali naši gostitelji. Po prijetnem spoznavanju smo se odpeljali vsak s svojim gostiteljem. Iza se je odpeljala na dom k Joani, jaz pa k Paulu in njegovi družini, učiteljici pa sta se odpeljali v bližnji hostel. Že prvi dan smo vedeli, da bomo na Madeiri preživeli prekrasen teden. Z Izo sva se odpeljala v šolo z najinima gostiteljema, kjer sva se udeležila parih ur njihovega pouka in spoznala nekaj novih prijateljev. Drugo veliko doživetje je bilo, ko sva se spoznala z drugimi otroci iz projekta Comenius. Skupaj smo se odpravili na ogled otoka, ki nas je zmeraj znova presenečal. Otok je poln velikih strmih klifov v katere butajo veliki valovi Altlanskega oceana. Na vsakem koraku je polno zelenja in eksotičnih samoraslih rastlin, na plantažah pa gojijo mange in veliko banan. Pokrajina je zelo gorata, saj je vulkanskega izvora. Skozi ves teden smo zbirali podatke o otoku in življenju ljudi ter njihovemu delu, katere smo zbrali v eno veliko brošuro, ki jo bomo izdali v Sloveniji leta 2015. V tem tednu smo se odlično ujeli z vsemi udeleženci projekta in se udeležili tudi rojstnega dne Izine gostiteljice, kjer smo se zelo zabavali. Teden se je počasi bližal koncu in s tem tudi naše bivanje na Madeiri. Zadnji večer smo preživeli ob obali, kjer smo se zabavali ob zvoku karaok. Na žalost je prišel čas za slovo in vsi smo ga doživljali zelo čustveno. Poslovili smo se od prijateljev in družin in pred nami je bilo potovanje nazaj v Slovenijo. Za vse nas je bilo bivanje na Madeiri nekaj posebnega in lepega. Zase pa lahko rečem, da sem zelo vesel, ker sem imel priložnost obiskat Madeiro in bi se takšnega projekta udeležil brez pomislekov še enkrat.
Zapisal: Vid Žist, 8. a
Potovanje na Madeiro je bilo eno izmed pomembnejših dogodkov v mojem življenju. Za vedno si bom zapomnila ljudi, ki sem jih tam spoznala, imela sem celo to čast, da sem celotni teden stanovala pri družini, ki je bila čudovita. Z Vidom sva se družila z učenci iz Madeire, Poljske in Nemčije, s katerimi smo v stikih še sedaj. Prav tako pa si bom zapomnila tudi vseh krajev, ki smo jih obiskali. V živalskem vrtu sem prvič v življenju videla lamo, žival ki ima smešne zobe. Tudi glavno mesto Funchal je bilo čudovito. Tam so na tržnicah prodajali sadje, ki v Sloveniji sploh ne obstaja: Marakuje (pasion fruit), mangote, papaje, banananas in vsi sadeži so bili zelo okusni. Vse gore, rastline, pokrajine so me fascinirale. Ko smo hodili po parku, je iz bregov ob straneh poti tekla voda, da o slapovih sploh ne govorim. Vznemirljivo pa je bilo tudi potovati z letalom. Sicer sem že enkrat prej izkusila to izkušnjo, toda s prestopanjem iz letala na letelo sem dobila nove izkušnje. Madeiro si bom prav gotovo zapomnila za celotno življenje.
Zapisala: Iza Sevšek, bivši 9.a
